Po besedah dr. Marie Montessori je njena metoda »pomoč življenju.« V začetku 20. stoletja je razvila filozofijo poučevanja s pomočjo znanstvenega in intuitivnega opazovanja otrok iz različnih kulturnih okolij. Prepoznala je univerzalne principe človekovega vedenja. Njena spoznanja lahko v grobem razdelimo na tri področja.

1. Človeški razvoj ne poteka enakomerno, ampak ga lahko razdelimo na sosledje štirih ravni, ki imajo vsaka specifične lastnosti.

       Prva raven razvoja zavzema prvih šest let otrokovega življenja. V tem obdobju otroci predvsem raziskujejo svet s svojimi čutili, za kar potrebujejo konkretno izkušnjo. Pogosto se njihovo zanimanje za določen čas usmeri k točno določeni aktivnosti.

       Druga raven traja naslednjih šest let, ko se začno otroci zelo zanimati za svet in so sposobni razmišljati bolj abstraktno, s tem pa se ne zanašajo več le na otipljive materiale.

       Od 12. do 18. leta otroci odkrivajo sebe in predvsem iščejo svoje mesto v svetu in spoznavajo svojo vlogo v družbi.

       Razvoj otroka v odraslega se zaključi s četrto ravnjo razvoja, ki traja do 24. leta. Mladi odrasli se v tem obdobju posvečajo iskanju načinov, kako bodo prispevali k skupnosti.

   2. Človeška bitja se razvijamo v odnosu z okoljem. Dr. Maria Montessori je izdelala materiale, ki ustrezajo otrokovim razvojnim potrebam v določenih obdobjih. Veliko materialov je specifičnih za pedagogiko montessori, nekatere materiale so posvojile tudi druge pedagoške veje. Otrok preko interakcij z okoljem, ki je pripravljeno skladno z njegovo razvojno ravnjo, zadovoljuje svoje razvojne potrebe.

   3. Šele ko imajo človeška bitja v pripravljenem okolju svobodo slediti svojim interesom, se zgodi osredotočeno učenje. Svoboda je resnična šele, ko je razvita samokontrola in odgovornost, ne da se nadzor izvaja od zunaj.