Povezovalna komunikacija
zapisala: Marša Jović

101

Dr. Marshall Rosenberg je bil ameriški psiholog, mediator in pisatelj. V šestdesetih letih je utemeljil filozofijo/princip nenasilne komunikacije, s katerim ljudje po celem svetu rešujejo osebne, poslovne ali politične spore. Njegovo izpraševanje se je začelo nekega poletja, ko je bil priča nasilnim izgredom v svoji soseski. Spraševal se je, kaj je naravno stanje človeka in kaj ga poruši. Raziskoval je lastnosti ljudi, ki ostanejo v naravnem stanju miru in radosti, ko se znajdejo v stresnih situacijah, in lastnosti tistih, ki postanejo vznemirjeni. Nekatera velika imena današnjega časa njegovo delo pojmujejo kot izreden doprinos k svetovnemu miru. Rosenberg je preučeval pomen in težo besed in s svojimi raziskavami omogočil edinstven vpogled v jezik in njegovo vlogo v odnosih. Zanimalo ga je »kako delamo ljubezen«. Iskal je definicijo ljubezni – kaj naredimo, ko rečemo, da ljubimo.

ZAČETEK UČENJA

Uvodna delavnica nenasilne komunikacije omogoči, da se naučimo korakov, s katerimi smo bolj jasni v svojem izražanju. Skoraj gotovo ugotovimo, da smo bili vsaj v neki meri in vsaj v določenih odnosih nasilni ali do drugih ali pa do sebe. Skoraj zagotovo ugotovimo tudi, da sami sebe ne znamo v polnosti podpreti v stresnih situacijah in morda začenjamo razumeti, katere vrednote so nam v življenju zelo pomembne in zakaj. Če se odločimo nadaljevati z učenjem nenasilne komunikacije, ugotovimo, da je filozofija globlja, kot so nam jo predstavili na uvodni delavnici. Zajema starodavna duhovna načela, ki pa jih lahko ponotranjamo, ko se za to odločimo, vadimo in ostajamo odprti za učenje.

 

OSNOVE

Rosenberg pravi, da smo si ljudje med seboj zelo podobni. Povsod po svetu imamo enake potrebe : ljubezen, hrana, voda, zrak, spoštovanje, doprinos, spolno izražanje, svoboda, ustvarjalnost, gibanje, zaupanje, vzajemnost itd. Zanimiv je njegov pogled na klasični model hierarhije potreb (kot ga je utemeljil dr. Maslow). Rosenberg trdi, da so naše potrebe žive in se pretakajo v naših telesih, oživijo pa v točno določenih trenutkih. V določeni situaciji nam je morda bolj pomembno spoštovanje kot pa hrana. Kajne? Ko se pogovarjamo o tem, kaj nam je pomembno, torej na ravni potreb, lažje pride do stika med dvema osebama (ali do stika s sabo). Načini, kako zadovoljujemo te potrebe, pa so tako različni, kakor smo si različni ljudje med seboj. To sicer bogati našo družbo, je pa lahko leglo sporov. V filozofiji nenasilne komunikacije velja, da pogovor na ravni strategij (kot je poimenoval načine za zadovoljevanje potreb) hitreje privede do prekinitve stika, prav tako pa traja dlje časa, da pridemo do rešitve, s katero bi se strinjali obe strani, oziroma do ponovne povezanosti. Teorija nenasilne komunikacije deli govor na povezovalni in razdiralni. Lahko smo povezovalni navznoter, torej do sebe, ali navzven, torej do drugih. Lahko pa smo razdiralni navznoter ali navzven. Na te štiri načine ali sprejemamo, torej poslušamo, ali oddajamo, torej se izražamo.

 

ŽIRAFJI JEZIK

Rosenberg je v svojem poučevanju uporabljal dve živali, ki simbolizirata določen način govora. Žirafa predstavlja povezovalno komunikacijo, najbrž zato, ker ima ogromno srce in pogled od zgoraj. Žirafji jezik je poimenoval tisti jezik, ki sliši, kaj ljudje sporočajo izza besed, ki jih izgovarjajo. Žirafji jezik tudi govori iz srca z jasnim sporočilom. V žirafjem jeziku smo sočutni, zmožni držati prostor drugemu v stiski. V žirafjem jeziku sporočamo svoja opazovanja, občutke in potrebe, izražamo prošnje. Šakalji jezik »Šakali« so izrazi naše notranjosti praviloma takrat, ko nismo v stiku sami s seboj. Izrekamo sodbe, obtožujemo (drugega ali sebe), zahtevamo in posplošujemo. Lahko pa tudi slišimo sodbe, zahteve in obtožbe. Ko poslušamo drugega v šakaljem jeziku, dajemo nasvete, komaj čakamo, da bomo na vrsti za replike, primerjamo slišano s svojo zgodbo in tolažimo ali pomilujemo drugega (ali sebe).

 

ZAKAJ

V tem trenutku bi se morda kdo vprašal, čemu služi analiza ali vaja te filozofije in kako to, da je šakalji oziroma razdiralni jezik tisti, ki je najbolj prisoten v naši družbi? Razdiralni jezik je res prisoten povsod. Verjetno se je rodil z razslojevanjem družbe, saj gre za paradigmo premoči, ki se izraža skozi jezik. Žirafji jezik pa predpostavlja, da so potrebe vseh (otrok in odraslih, zaposlenih in delodajalca, obeh partnerjev v odnosu) enakovredne. Ljudje uporabljamo razdiralni jezik po večini nezavedno, saj smo se ga naučili s posnemanjem, kot se učimo v otroštvu. Razdiralni jezik se vtisne v naš sistem in ga pojmujemo kot »normalnega«. Transformacija izražanja terja trud in verjetno tudi izhode iz cone udobja, prinaša pa tudi velike spremembe. Posledice, ki smo jih začutili v naši skupnosti, so predvsem: več stika, več jasnosti, več povezanosti in usklajenosti, več naravnega darovanja, zadovoljstva in lahkotnosti. Nezanemarljivo je omeniti tudi, da osebnostno rastemo z večjo hitrostjo kot prej. Najbolj navdušujoče odkritje zame pa je bilo to, da so otroci reagirali z olajšanjem in notranjim vedenjem, ko smo v našo skupnost uvedli procese nenasilne komunikacije. Kot bi nam rekli: »No, končno.«

 

PRIMERI

Na delavnicah in vadbenih skupinah smo praktični. Običajno vadimo z igro vlog in podoživljanjem primerov. Tudi z otroki smo se kar takoj začeli učiti na primerih, največkrat v procesih mediacije. Spodaj opišem primer iz naše skupnosti šolarjev na domu s pedagoginjami montessori. V tem trenutku se mi zdi pomembno poudariti, da so spori nekaj vsakdanjega, niso nekaj, česar bi se bali ali nad čemer bi se zgražali. Bistvo je, da razumemo, kaj pomeni za razvoj osebe, kako konflikte rešujemo: ali zmoremo slišati obe strani, kakšna so naša prepričanja (ali morda verjamemo, da je najbolje, da otroci sami rešujejo svoje spore, kateri so naši sprožilci, kako sočutni zmoremo biti, kako znamo povzemati in tako naprej).

Primer mediacije med otroki

Sedemletna deklica sedi za mizo, se razjezi in zamahne proti šestletnemu fantu. Fant jo potisne. Deklica pride k meni, potoži, da jo je fant brez razloga potisnil. Usedemo se v mediacijski kotiček. Dogovorimo se, kdo bi začel prvi. Takrat je pravilo, da sva druga dva tiho. Jaz držim prostor za vse, kar se izrazi, običajno so to najprej sodbe in obtoževanja. Ozavestim tistemu, ki posluša, da je ta govor razdiralni in, da če zmore, lahko ponudi sočutje. Ko se dih umiri, povabim otroka v žirafji jezik in začne se raziskovanje, kaj je komu pomembno. Deklica ugotovi, da ji je pomemben mir (potreba) in, da se je razjezila (čustvo), ko ji je fant vzel radirko z mize in se ob tem smejal (opazovanje). Njena prošnja je, da do nje naslednjič pristopi tiho in jo vpraša, če si lahko radirko sposodi (strategija). Fant ponovi njene besede (zaradi jasnosti) in odgovori, da to lahko stori. Tudi on se izrazi, da mu je pomembna varnost (potreba) in, da se je ustrašil (občutek), ko je deklica zamahnila proti njemu (opazovanje). Deklici se zdi to zanimivo, da bi se ustrašil, saj se ona nikoli ne ustraši, če kdo maha proti njej (različne strategije). Fant jo prosi, da mu naslednjič pove, da je jezna in da ne maha proti njemu. Deklica ponovi slišano in se strinja s predlogom.

 

Primer samoempatije

Ravno sem uspavala otroke in pridem nekoliko omotična v dnevno sobo. Mož reče: »Zložil sem šest strojev perila.« V meni raste jeza in v tej izjavi slišim obtožbo: »Jaz sem naredil vse to, kaj pa ti?!« (razdiralno sprejemanje oziroma poslušanje). Ker že nekaj časa vadim procese nenasilne komunikacije, prepoznam sprožilec in zaženem samoempatijo, dovolim si čutenje in se izrazim: »Ko to rečeš (opazovanje), se v meni zbudi jeza (občutek), ker mi je pomembno biti videna (potreba). Mi lahko prosim poveš, kako ti je to slišati (prošnja)?« V tem trenutku sem že veliko bolj mirna (samoempatija je uspela), ker sem se osredotočila na to, kaj je meni pomembno in ne na obrambo pred obtožbami. Na moje presenečenje mi mož odgovori, da je želel z mano deliti veselje (občutek), ker je doprinesel (potreba) v gospodinjstvu (strategija).

 

Primer empatičnega sprejemanja

Prijateljica se razjezi, ker njen otrok ni pospravil za seboj. Razlaga mi, kako je vedno tak, neodgovoren in neotesan (šakalji jezik). Poslušam jo in povzemam, iščem občutke in potrebe (žirafji jezik): «Slišim, da si jezna, ti je morda pomemben red?« Usmerim njeno pozornost v notranjost, v njene občutke. Kmalu prideva do tega, da bi otroku izrekla točno določeno prošnjo ali pa, da je lahko ta njena potreba po redu zadovoljena tudi s kako drugo strategijo.

 

ZAKLJUČEK

Skozi procese samoempatije, empatije in mediacije po določenih korakih, ki jih vadimo v procesih nenasilne komunikacije, se naučimo slišati potrebe, ko se ljudje izražajo. Rosenberg pravi, da je vsak izraz, če še tako tragičen, poskus zadovoljevanja določene potrebe. Naučimo se tudi prepoznati svoje potrebe in zanje poskrbeti. Začnemo ustvarjati odnose v lahkotnem prostoru povezanosti. Okusimo, kako je biti notranje miren v različnih situacijah. In takrat si najverjetneje želimo vedeti še več in vaditi čimbolj pogosto.